Ves čas obstaja konstanten pretok krvi skozi tivo spolnegas uda. To pomeni, da kolikor krvi pride v spolni ud po arterijah, toliko odteče po venah. Mehanizem erekcije temelji na povečanem dotoku krvi ob istočasnem zmanjšanju odtoka. S tem je kri „zajeta“ znotraj spužvastega tkiva, spolni ud se pa poveča in otrdi Eden od razlogov slabše potence pri moških je posledica slabšega dotoka arterijske krvi v spolni ud v času seksualnega vzburjenja.

Takšno impotenco imenujemo arterijska, razlog je lahko v slabi prehodnosti krvnih žil medenice pri osebah, ki imajo aterosklerozo, sladkorno bolezen ali zoženje glavnih arterij v medeničnem področju.

Drugi razlog je lahko povečan odtok venske krvi iz spolnega uda. Kri pride v spolni ud, ampak v njem je ne ostane dovolj, ker „pobegne“ v patološko razširjene venske sinuse. To obliko imenujemo venska impotenca. Posledica slabšega dotoka ali prevelikega odtoka je premalo nabrekel spolni ud. Ti dve obliki impotence se lahko odkrijeta z ultrazvočno preiskavo, ki jo imenujemo kolor dopler. Po lokalni aplikaciji vazoaktivne substance (najpogosteje verapamil) se pojavlja erekcija v času katere se lahko egzaktno izmeri dotok in venski odtok in predpiše ustrezna terapija.

Vezikouretalni refluks je medicinski pojem, ki označuje vračanje seča iz mehurja v sečevod in ledvice. Normalno se to ne dogaja, ker se seč, ki pride v mehur, ne more več vrniti v zgornji del kanalnega sistema.

Vzrok leži v slabem mehanizmu ventilnega vstopišča iz sečevoda v mehur. Refluks se v glavnem diagnosticira v zgodnjem otroštvu. V tem življenjskem obdobju se vnetja sečil manifestirajo s simptomi, ki so podobni gripi, bolezen sečil pa je razvidna iz patološkega izvida urina. Refluks I. in refluks II.stopnje bo izginil s časom in operacija ne bo potrebna. Za reflukse III.in IV.stopnje pa je v glavnem potreben operacijski poseg.

V času čakanja na spontano ozdravitev refluksa, bolnik mora več let jemati uroantiseptik (Sinersul, Nitrofurantoin), ki bo preprečil glavno nevarnost, to je da bakterije z urinom iz mehurja ne pridejo v ledvica in povzročijo vnetja (pielonefritis). Refluks se lahko ugotovi z radioizotopno preiskavo na oddelku za nuklearno medicino ali z ultrazvokom z uporabo specialnega kontrasta.

Vzrok neplodnosti je pogosto lahko spremenjena anatomija maternice s slabo prehodnostjo ali abnormalno funkcijo jajčnikov. Pri moških je ponavadi vzrok v malem številu ali slabi gibljivosti spermijev. Razne abnormalnosti imajo različna strokovna imena in so prikazane v tabeli na koncu besedila.

Vzroki so lahko prirojene kromosomske anomalije, hormonske motnje, neprehodnost ali prirojeno pomanjkanje semenovoda. Neplodnost je lahko posledica zračenja ali kemoterapije. V praksi je najbolj pogost vzrok varikokela in kronično vnetje prostate.

Varikokela je abnormalno povečanje ven nad levim testisom (modom) (pampiniformni pleksus). Najbolje se lahko otipa v stoječem položaju, spominja na 'vrečo črvov' v koži skrotuma. Pogosto se povezuje s primarno infertilnostjo (zmanjšan oplodni potencial). Čerprav mehanizem, ki povzroči poškodbe funkcij mod še vedno ni znan, se najpogosteje povezuje z zvišano temperaturo mod, kar lahko povzroči spremembe velikosti mod, spremembe v funkciji Leydigovih celic in izvidu spermiograma.

Ukrivljenje penisa pri erekciji – Peyronijeva bolezen je lahko prirojena. Pogosto gre za bolezen, ki se pojavlja kasneje v življenju, vzrok so zatrdline – fibrozni depoziti v steni spolnega uda. Pri tem je njegova prožnost zmanjšana in pri erekciji prihaja do deformacije na strani, kjer je depozit. V manjšem številu primerov so depoziti v notranjosti spolnega uda (kavernozna telesa), kar povzroča slabo prekrvavitev. Zaradi tega imajo nekateri bolniki slabšo erekcijo ali nezadostno nabreklost pod mestom, kjer je sprememba.

Etiologija te bolezni ni jasna, pri bolnikih se lahko najdejo številni faktorji naprimer alkoholizem in sladkorna bolezen. Pri določenem številu bolnikov paralelno pride do skrajšanja tetive na dlani – pesti, posledica je nezmožnost popolnega izravnanja prsta (najpogosteje četrti prst – Dipitrenova kontraktura).

Terapija z zdravili ni enostavna, niti preveč uspešna. Seznam zdravil, ki so se uporabljala ali se še uporabljajo je dolg, za vse pa je značilno, da je zdravljenje dolgotrajno. V zadnjem času se dosega boljši uspeh z večmesečnimi aplikacijami Verapamila ali Tomoxitena. V primerih težje deformacije, če je spolni odnos moten ali nemogoč, terapija pa ni dala željenega rezultata, je potreben korekturni kirurški poseg.

Neboleče povečanje mod je lahko posledica zbiranja tekočine in se imenuje hidrokela. Razvija se postopoma v več letih. Za pravilno diagnozo se mora narediti ultrazvok mod, ki pokaže navzočnost večje količine tekočine okoli mod. Problem je mogoče rešiti z nebolečo punkcijo in odstranitvijo tekočine. Poseg se opravlja ambulantno, traja 10 minut in nato gre bolnik domov. Nažalost se tekočina pogosto ponovno pojavi in takrat je potreben operativni poseg za trajno rešitev problema.

Znano je, da varikokela (razširjene vene nad levim modom) lahko vpliva na njegovo velikost, ravno tako pa tudi na plodnost moškega. Če je varikokela bolj izražena, oziroma vene bolj razširjene, je zmanjšanje mod večje in proizvodnja spermijev slabša.

Nedavno objavljeni rezultati iz Weil Cornell Medical College of Cornell University Massachusetts General Hospital iz Bostona kažejo, da imajo bolniki z varikokelo zelo znižan serumski testosteron glede na kontrolno skupino zdravih moških iste starosti. Po korektivnem operativnem posegu podvezovanja ven se pri 70% operiranih pričakuje povišanje testosterona. Povišanje je do 50% pri 41% bolnikov, od 51 – 100% pri 19% bolnikov in več kot 100% pri 10% bolnikov.

Določeno število žensk ima še posebej v menopavzi probleme s kontrolo uriniranja. Nekontrolirano uhajanje urina imenujemo inkontinenca. Obstajata dve osnovni skupini:

  1. Statična ali stres inkontinenca, pri kateri urin uhaja med fizičnimi aktivnostmi kot so tek, vstajanje, kihanje.
  2. Urgentna inkontinenca, ki jo označuje pogost nagon imperativnega uriniranja.

25% žensk z eno od teh dveh oblik inkontinence ima nekontrolirano uhajanje urina med spolnim odnosom, zlasti vmed orgazmom. S farmakološko terapijo se danes lahko ženskam s tem problemom pomaga v velikem odstotku. Pred kratkim je bil o tem objavljen članek na kongresu ESSM v Amsterdamu. Poglejte link http//www1.essm-congress org /guest/Abstract wiew?ABSID=8007

Ciste ledvic se pogosto diagnosticirajo v zadnjih desetletjih, ko so pregledi z ultrazvokom postali pogosti. To pomeni, da najpogosteje ne izzivajo nobenih težav, slučajno se odkrijejo pri ultrazvočnem pregledu trebušnih organov. Gre za »mehurčke« različnih velikosti in števila, ki so napolnjeni z bistro tekočino. Lahko so samo v eni ali v obeh ledvicah, nahajajo se na periferiji ledvic (kortikalne) ali centralno (peripijelne ciste). Zadnje lahko zaradi rasti pritiskajo na krvne žile in živce ledvic, posledica tega je topa bolečina. Redko so opisani tumorji znotraj stene ciste.

Vzrok nastanka cist ni povsem znan, misli se, da gre za napako združevanja tubul, to je ledvičnih kanalčkov.

Postopno rast, če ni drugih težav, je treba najpogosteje občasno pregledovati z ultrazvokom. Če so ciste zelo velike (7-10 cm. in več) in povzročajo topo bolečino, se lahko naredi relativno enostavna perkutana punkcija in sklerozacija ciste. Gre za poseg, ki se opravlja v lokalni anesteziji. S kontrolo ultrazvoka se s posebno iglo piči cista in odstrani vsebina. Nato se vbrizga sredstvo, ki sklerozira ovojnico-steno ciste. Tako se prepreči ponovno nabiranje tekočine. Poseg je enostaven, toda na žalost pogosto neuspešen, ker pride do ponovnega nabiranja tekočine. Če gre za peripielne ciste, se takšni posegi ne delajo, ker lahko pride do nezaželjenih poškodb velikih krvnih žil ledvic.

V takšnem primeru in v primeru neuspešnega skleroziranja pride v poštev kirurški poseg. Poseben problem je veliko število cist različnih velikosti, ki lahko povzročijo prenehanje delovanja ledvic, bolniki pa lahko končajo po več letih na kronični kemodializi (umetna ledvica) ali transplantaciji ledvic.

Osnovna naloga ledvic je čiščenje krvi od škodljivih produktov metabolizma in regulacija vode v organizmu. To pomeni, da gre za zelo prekrvljen organ, skozi katerega gre vsako minuto petina vse krvi v organizmu. Na preseku ledvic lahko razlikujemo dve anatomski področji: skorjo in sredico. Skorjo ledvic tvorijo glomeruli, ki predstasvljajo veliko število majhnih filtrov, ki čistijo kri. Kronični glomerulonefritis je difuzna sprememba ožilja glomerulina, stena je odebeljena in vezivno spremenjena.

Enostavno se lahko pojasni, da mrežica glomerula poka, zaradi česar v urin prihajajo tudi snovi, ki organizmu koristijo (proteini), ki se drugače ne filtrirajo. V laboratorijski analizi sedimenta urina so proteini, cilidrične celice in kri. Zaradi bolezni pride do postopne zatajitve ledvične funkcije, lahko mine več mesecev ali let preden postane simptomatska. verjetno obstaja več vzrokov, ki povzročijo kronični glomerulonefritis Imuni kompleksi na stenah glomerula so lahko vidni tudi pri tej bolezni, vendar so verjetno posledica, ne pa vzrok. Redko se v anamnezi najde preboleli akutni glomerulonefritis. Bolezen se najpogosteje odkrije z abnormalnim laboratorijskim izvidom v urinskem sedimentu pri rutinskem zdravniškem pregledu. Včasih bolniki pridejo, ker so opazili kri v urinu. Krvni pritisk je pogosto zvišan. Raziskava krvi za ureo in kreatinin lahko pokaže njihovo povišano koncentracijo v krvi. Gre za produkte metabolizma beljakovin, ki se sicer odstranjujejo z ledvicami. Njihov nivo v krvi kaže na stopnjo poškodb ledvic. V redkih primerih bolniki pridejo zaradi slabosti, bruhanja, srbenja in spremembe barve kože, kar kaže na stopnjo razvoja bolezni. Diagnoza se postavlja na podlagi patološkega izvida urina v krvi, včasih se mora zaradi zanesljivosti narediti biopsija ledvic. Pri tej bolezni se pritisk zdravi z zdravili, potrebna pa je tudi dieta z omejenim uživanjem beljakovin in soli. Kadar pride do zatajitve delovanja ledvic, je potrebna hemodializa (umetna ledvica) in pozneje presaditev ledvic.

Sprememba barve in pojav temno rjave sperme je relativno pogost in minljiiv pojav, ki ga povzroča kri v ejakulatu in se strokovno imenuje hematospermija. Vedno povzroča zaskrbljenost bolnikov, ki pridejo k urologu, ker mislijo, da je vzrok rak prostate. Treba je poudariti, da rak prostate najpogosteje ne spremljajo specifični simptomi, bolečine in kri v spermi se pojavijo v terminalni fazi bolezni.

Pojav hematospermije v glavnem povzroča vnetje prostate ali semenskih vrečic. Včasih se iz ejaklulata lahko izolirajo bakterije. Z antibiotsko terapijo simptomi izginejo. V ostalih primerih je vzrok dolgo bivanje na hladnem, uživanje večjih količin alkohola ali zelo začinjena hrana. Potrebni so konzervativni ukrepi – izogibanje takšnih situacij, otoplitev in dodatek zeliščnih preparatov z dobrodejnim učinkom.

Pokanje kožice na spolnem udu je posledica kroničnega vnetja, ki ga povzeročajo bakterije ali glivice. Neredko se infekcija lahko dokaže pri obeh partnerjih, prenaša se v glavnem s spolnim kontaktom. Po nekaj vnetjih lahko pride do brazgotine, ki onemogoča prevlačenje kožice preko glavice in tako ni možna pravilna higiena in pride do novega vnetja. Krog je sklenjen. V teh primerih se mora po sanaciji vnetja narediti cirkumcirija – obrezovanje. Takšna vnetja so pogosta pri sladkornih bolnikih in potrebno je preveriti sladkor v krvi.

Prijapizem je stanje neprostovoljne, dolgotrajne in boleče erekcije. Erekcija lahko traja tudi nekaj ur, pri čemer se kri »zajeta« v spužvastem telesu spolnega uda začne strjevati, kar lahko povzroči trajno impotenco. Vzroki prijapizma niso vedno jasni. Včasih je lahko vzrok maligna bolezen krvi s povečanim številom trombocitov. Potrebno je bolniško zdravljenje, ki vključuje enostavno punkcijo spolnega uda na področju glavice in evakuacijo strdka. Poseg se dela v anesteziji. Če poseg ne zadovoljuje, so potrebne bolj komplicirane operacije.

Boleče ejakulacije so najpogosteje posledica vnetja prostate ali mod. Pri ejakulaciji prihaja do kontrakcije teh organov in je s tem omogočeno izločanje vsebine žlez v spermo. Dokazovanje bakterij ali vnetih celic v ejakulatu bo potrdilo diagnozo, jemanje antibiotika pa bo rešilo problem.

Zgodnja ejakulacija ali ejaculatio praecox označuje prehitro izločanje semena pri moških. Trajanje erekcije ne zadošča za normalen odnos. V ekstremnih primerih do ejakulacije pride pred penetracijo v vagino, kar je lahko motnja za normalno oploditev. Bolniki se tožijo na redko ali slabšo nabreklost spolnega uda. Vzroki slabše potence so številni (neurogeni, vaaskularni, hormonski, psihogeni ali njihova kombinacija). Z rešitvijo vzrokov in z doseganjem dobre erekcije preneha tudi problem zgodnje ejakulacije. Izolirana zgodnja ejakulacija z normalno erekcijo je relativno redek problem. Gre za premočno stimulacijo centra za ejakulacijo v možganski skorji in delu možganov, ki se imenuje hipotalamus. Zdravljenje je simptomatsko, kar pomeni, da z uporabo določenih sredstev lahko upočasnimo ejakulacijo in podaljšamo spolni odnos. Normalno se uporabljajo kreme, ki delujejo na način, da je spolni ud manj občutljiv na stimulacijo. V novejšem času so uspešni v zdravljenju antidepresivi iz skupine fluoksetinov, ki so lahko učinkoviti tudi dalj časa.

Perzistenca bakterij v ejakulatu je najpogostejši znak kroničnega vnetja prostate. Pri tem je pogosto možno izolirati bakterije E coli ali Enterokok. Zadnji se zelo težko zdravi in je pogosto navzoč v kontrolnih kulturah ejakulata tudi po končani terapiji. Bakterije kot je Difteroid, spadajo v saprofite, kar pomeni, da so lahko samo občasno vzrok patoloških stanj.

Razlogov za perzistenco bakterij je nekaj. Prvi je prekratko in neredno jemanje antibiotikov. To je pogosto pri bolnikih, ki se prvič srečujejo s to boleznijo. Razlog je, da hitro po jemanju nekaj tablet nastopi regresija težav in bolniki mislijo, da so zdravi. Nažalost, bakterije niso izkoreninjene in recidiv hitro nastopi. Drugi razlog je, da je prostata slabo prekrvljena in obvita s kapsulo, skozi katero antibiotik težko prodira. Boljše prodiranje antibiotika in s tem večji odstotek bolnikov, ki so ozdraveli, se danes lahko doseže s paralelno uporabo mikrovalne terapije, kjer se prostata segreva s posebno sondo. Terapija je neboleča. V glavnem se predpiše šest enournih tretmajev.

Bakteerija Escherichia Coli (E coli) je zelo pogosto vzrok bakterij v sečilih. Spada v skupino koliformnih bakterij, to pomeni tistih, ki živijo v črevesu (Enterokok, Enterobacter in druge). Perzistenca E.coli v sečilih je bolj pogosta pri ženskah kot pri moških. Izvid bakterij v urinu, toda brez kakršnihkoli znakov vnetja (temperatura, pogosto uriniranje, skelenje), imenujemo asimptomatska bakteriurija. Če so s pregledi izključeni faktorji, ki pogojujejo vnetja, to so ledvični kamni ali kamni v sečnem mehurju, potem takšne infekcije ni potrebno zdraviti. Bhakterije perzistirajo v organizmu, ampak mu ne škodijo. Problem je, če so te bakterije vzrok vnetij, ki se ponavljajo z zgoraj navedenimi težavami. Takrat je potrebno rešiti faktorje, ki pogojujejo vnetja. Če jih ni, je potrebno začeti z dolgotrajno terapijo s uroantiseptiki.

Vnetje sečil se lahko v grobem razdeli na vnetje zgornjega dela sečil, ledvic in sečevoda ter spodnjih delov sečnega mehurja, prostate in sečevoda. Vnetja zgornjih delov so ponavadi posledica bakterij, ki potujejo po krvi. Ledvica filtrirajo vso kri, ki potuje po telesu. To pomeni, da vse bakterije, ki so v organizem prišle skozi prebavni trakt in dihala ali skozi rane na koži, gredo prej ali slej skozi ledvica in lahko povzročijo vnetje. Vsako prodiranje bakterij še ne pomeni vnetja. Faktorji, ki pogojujejo vnetja, so ledvični kamni in ovire pri drenaži urina iz posameznih delov ledvic. Bakterije pa lahko pridejo v ledvica tudi iz sečnega mehurja. Faktor, ki pogojuje infekcijo, je refluks, torej nedelovanje zapornega mehanizma, ki bi moral preprečiti vračanje urina. Vnetja zgornjih delov kot predhodna, lahko nastanejo s spuščanjem bakrterij z urinom iz zgornjih delov ali z vstopom bakterij v sečno cev in nato v prostato in sečni mehur. Faktor, ki pogojuje vnetje, je nepopolno praznjenje mehurja (zaostali urin) ali kamni v sečnem mehurju.

Akutno vnetje prostate je bolezen, ki se hitro začne. Uriniranje je boleče in moteno, včasih celo nastopi akutna urinska retenca. Temperatura je pogosto nad 38 stopinj. Vzrok za to bolezen so ponavadi bakterije iz skupine E coli in Enterokok, faktorja, ki jo pospešuweta pa sta bivanje na hladnem ali uživanje večje količine alkohola. Prostata je mehka in boleča. Bolezen se zdravi z antibiotiki, počivanjem in veliko količino tekočine.

Pri moških bakterije E coli in Ureaplazma najpogosteje izzivajo kronično vnetje prostate, tako imenovani kronični prostatitis. To bolezen označuje sezonsko javljanje. Pozimi je več težav z vnetjem prostate. Karakteristike so pogost dražljaj na uriniranje, tanjši in prekinjan curek, značilna je topa bolečina v medenici, pritisk v spodnjem delu trebuha in občasne bolečine v modih. V brisih sečevoda in v ejakulatu so lahko povzročitelji – E coli, Enterokok, Klamidija, Ureaplazma in podobno. Kulture urina so običajno sterilne. Lahko rečemo, da navedene bakterije lahko istočasno najdemo tudi v brisih iz nožnice partnerice. Pri ženskah izzivajo vnetje maternice, jajčnikov ali sečnega mehurja. Istočasno se zdravita oba partnerja.

Mehanizem erekcije je kompleksen. Impulsi iz centra v možganih potujejo skozi hrbtenjačo proti medenici in dalje po živcih medenice do spolnega uda. Pod njihovim vplivom prihaja do odpiranja kanalov, po katerih kri priteka v spužvcasto tkivo spolnega uda. Istočasno se zapirajo venski kanali, po katerih kri odteka iz spužvastega telesa. Kri se zadržuje v spolnem udu, kar povzroči povečanje in otrdelost. Različne nevrološke bolezni lahko povzročijo poškodbe opisane živčne poti in nepravilni prenos impulsov. Poškodbe so lahko v možganih (npr. Po možganski kapi, Parkinskonova bolezen in podobno, v hrbtenjači (na primer poškodbe hrbtenice, prolaps dioska ali v živcih medenice). Operacija medenice in sladkorna bolezen sta najpogostejša vzroka poškodbe (neurogena impotenca). Razen periferne polineuropatije, sladkorna bolezen povzroča zamašitev krvnih žil in zaradi tega je dotek krvi znatno manjši (vaskularna impotenca). Aterosklerozo pogosto spremlja zvišan krvni pritisk in patološke vrednosti holesterola in lipidov v biokemičnih analizah krvi, kar nabolj pogosto vpliva na prekrvavitev arterij v medenici. Rizični faktor je tudi kajenje. Nedavna študija na Švedskem je pokazala znatno slabši pretok skozi krvne žile pri kadilcih v primerjavi z nekadilci. Z drugimi besedami, kajenje povzroča zmanjšan pretok krvi skozi spolni ud, še preden se pojavijo težave s potenco.

Zmanjšanje pretoka krvi skozi spolni ud ni vzrok njegovega skrajšanja. To se pojavi z leti, kot posledica znižanja moškega spolnega hgormona (testosterona) v cirkulaciji. Peyronijeva bolezen (induratio penis plastica), ki nastane zaradi nalaganja strdkov v stenah spolnega uda, lahko povzroči njegovo deformacijo pri erekciji in skrajšanje spolnega uda.

Psihogeni faktor je lahko edini vzrok za impotenco, pojavi se po psihičnem stresu, vendar se pogosto pojavi kot nadgradnja na obstoječi neurološki ali vaskularni vzrok. Strah od neuspeha pogosto blokira erekcijo. Nekateri hormoni, kot sta testosteron in prolaktin, so direktno vključeni v mehanizem erekcije in njihove spremembe vrednosti lahko povzročijo impotenco. Nekatera zdravila imajo stranske pojave, ki lahko povzročajo delno ali popolno impotenco. Po prenehanju jemanja zdravil se to izgubi. Iz opisanega je razvidno, da je več razlogov, ki povzročajo slabšo potenco, terapija pa je odvisna od vzroka.

Akutni pielonefritis je difuzna obojestranska gnojna infekcija ledvičnega meha in tubul. Infekcija se ponavadi začne po vhodni poti, ko bakterije vstopijo v sečila skozi odprtino sečne cevi. Zoženje sečevoda, kamni ali neurogeni mehur pripomorejo k razvoju infekcije. Bakterije se lahko prenesejo tudi pri medicinskih postopkih, najpogosteje pri postavljanju urinarnega katetra. V 85% je vzrok E.coli. v manjšem številu bakterije potujejo po krvi v času bakteriemije (najpogosteje stafilokok).

Klinična slika je hitri začetek z mrzlico, tresenjem, bolečinami v področju ledvic, možna je tudi slabost in bruhanje. Navzočnost bakterij v urinu povzroči vnetje sečnega mehurja in pogosto uriniranje, ki ga spremlja skelenje. Zdravi se z antibiotiki. Treba je narediti bakteriološko analizo urina, da bi se terapija lahko prilagodila izolirani bakteriji. Priporočajo se velike količine tekočine, da bi se bakterije mehanično izprale iz sečil. Če obstajajo zgoraj navedeni faktorji, je potreben kirurški poseg, ker je recidiv pogost.

Zatrdline ali povečanje testisov ali mod, ki jih otipajo bolniki, so lahko posledica nekaj bolezni. Niso vse enako pomembne, toda zahtevajo temeljito strokovno analizo, da bi se izključil tumor. Povečanje mod je lahko posledica nabiranja tekočine in se imenuje hidrokela. Razvija se postopoma v več letih. Lahko se reši relativno enostavno s punkcijo in evakuacijo, toda tekočina se pogosto ponovno zbere in takrat je potreben operacijski poseg, ki je končna rešitev. Včasih se preponska kila lahko spusti v moda in povzroči njihovo povečanje. Terapija je kirurška.

V praksi so pogosta vnetja mod in epididimisa – organa, ki je z njimi intimno povezan. Akutna vnetja spremlja rdečilo in bolečine mod, neredko tudi temperatura.

Zadebelitev epididimisa je vidna pri širjenju kroničnega vnetja prostate na ta organ. Klinična slika ni nikoli burna, tipično pa je občasno prebadanje v modih. V obeh primerih se zdravi s ciljano antibiotsko terapijo.

Tudi tumorji mod niso redki. Bolezen se začne postopoma in neopazno, neredko bolnik otipa zatrdlino pri kopanju. Včasih v tumorju lahko nastopi krvavitev ali infekcija, pojavi se bolečina, rdečilo kože mod in temperatura. Če bolnik ne reagira na terapijo z antibiotiki, se pojavi sum, da gre za tumor. Zgodnja diagnoza tumorja, ko je še omejen na moda, je zelo pomembna, ker je zdravljenje v tej fazi enostavno in rezultati odlični.

V diagnozi se razen nenadomestljivega fizikalnega pregleda (otipa) uporablja še ultrazvok, določanje tumorskih markerjev iz krvi, v nejasnih primerih pa tudi kirurška eksploracija.

Papilarni tumorji ledvic in sečevoda so redki. Isti tip tumorja je pogosteje v sečnem mehurju. Pri moških je petkrat bolj pogost kot pri ženskah. V nevarnosti so kadilci, pa tudi delavci v barvni industriji (anilinske barve) in to so pravzaprav edini faktorji, za katere je ugotovljeno, da vplivajo na njihov nastanek. Vzrok papilarnih tumorjev ali tumorjev sečevoda ni točno ugotovljen, večja navzočnost je v delih Hrvaške z endemsko nefropatijo (Posavina). Pojavi se pri več članih družine ali prebivalcih iste vasi. Vzrok najverjetneje ni širjenje tumorja z ene osebe na drugo, ampak skupna izpostavljenost istemu kancerogenu (hrana? Voda?)

Kamni v prostati ali tako imenovani prostatoliti so posledica kroničnega vnetja prostate. Gre za poapnitve v samem tkivu prostate, tako da je njihova odstranitev nemogoča. Predstavljajo brazgotino po prebolelem vnetju, pogosto pa tudi mesto, v katerem se bakterije vrste Enterokok vgnezdijo. Sami prostatoliti niso problem. Problem je, kako odstraniti bakterije, ki povzročajo njihovo nastajanje. Prostata ima kapsulo in je zaradi tega nedostopna na delovanje večine antibiotikov. Neredko bodo bakteriološke kulture po ciljani terapiji persistentne na povzročitelja. Zaradi tega je potrebna podaljšana antibiotska terapija, v trdovratnih primerih pa istočasno tudi mikrovalovna termoterapija, ki omogoča večjo koncentracijo antibiotikov v tkivu prostate.

Normalen urin ima v sedimentu (pri mikroskopskem pregledu) ponavadi 0-5 eritrocitov in toliko levkocitov. Večje število eritrocitov imenujemo mikrohematurija, a levkocitov leukociturija. Mikrohematurija se pojavi pri bolnikih, ki imajo kamne v sečilih, tumorje, ali pri moških s povečano prostato. Večje število levkocitov, sluz in pozitiven izvid beljakovin je opazen pri vnetju sečil. Bolniki imajo simptome vnetja. Ti so pogosto uriniranje, skelenje in zvišana temperatura. Pri bakterioloških analizah urina se izolirajo povzročitelji urinarnih infekcij: E.coli, Enterokok, Klebsiella, Proteus in druge. Če so kulture sterilne, v sedimentu pa obstaja levkociturija, to kaže na tuberkulozo sečil. Povečana količina beljakovin v krvi lahko kaže na poškodbo ledvic. Dnevna količina izgubljenega proteina je ponavadi proporcionalna stopnji poškodbe.

Bolniki pridejo na pregled zaradi krvi v urinu, ker to ponavadi povezujejo s tumorji. Na srečo ni vedno tako. Za diagnozo je potrebno ugotoviti spremljajoče simptome. Kri v urinu, ki jo spremlja skelenje in pogosto uriniranje, se pojavi pri vnetju mehurja ali prostate pri moških. Po ciljni antibiotski terapiji težave izginejo in dodatne preiskave v glavnem niso potrebne. Včasih je v mehurju kamen, ki ga je treba odstraniti. Kri na začetku curka kaže na patološki proces v sečni cevi, na koncu uriniranja pa na proces v vratu sečnega mehurja. Če je res curek krvav, je vzrok v steni mehurja ali gre za krvavitev iz ledvic. Če krvavitev ne spremljajo drugi simptomi, obstaja velika verjetnost, da je vzrok tumorski proces sečnega mehurja. V tem primeru so potrebni dodatni pregledi.

Nekontrolirano uriniranje po transuretalni resekciji prostate (TURP) se dogaja relativno redko, toda kljub temu povsod po svetu ob postoperativni impotenci spada v rizike operacije. Inkontinenca se lahko ublaži s trajnim jemanjem zdravil, ki zmanjšujejo kontrakcije mehurja (antiholinergiki) ali operativno s transuretalnim vbrizgavanjem teflona ali kolagena, ki bosta posnemala poškodovani sfinkter. Po nekem času lahko pride do resorbcije ali migracije vbrizganega materiala in se mora včasih postopek ponavljati. V kompliciranih primerih se operativno postavlja umetni sfinkter, s katerim se zapira ali odpira pretok urina skozi sečno cev. Problem te metode je, da vsaka mehanska okvara na aparatu zahteva novi kirurški poseg.

Obstaja nekaj vrst operacij prostate, ki so odvisne od tega ali je bolezen benigna ali ne. Če gre za benigno povečanje, se naredi transuretralna resekcija prostate (TURP) skozi sečno cev ali odprta prostatektomija, operativni rez je na trebušni preponi. Skupno tem operacijam je, da se prostata ne odstrano v celoti, ampak samo adenom, tkivo prostate, ki je s svojo rastjo stisnilo sečno cev in otežalo praznitev mehurja. Ostaja kapsula, iz katere se lahko po določenem času spet razvije adenom in potreben je nov poseg

Po teh operacijah lahko pride do retrogradne ejakulacije, kar pomeni, da se seme vrača v mehur in ne gre v sečno cev. Če takšna oseba želi imeti otroke, se lahko z enostavnim postopkom dobi seme za umetno oploditev.

Če gre za karcinom, se odstrani kompletna prostata skupaj s semenskimi vrečicami, semenovodi pa se podvežejo. V tem primeru ni več ejakulacije. Tudi takrat se lahko dobi seme za umetno oploditev direktno iz mod z operativnim posegom imenovanim TESA.

To je motnja, ko se kožica ne more prevleči preko glavice. Je lahko prirojena, zožitev odprtine je lahko posledica vnetij, še posebej pri sladkornih bolnikih. Terapija je kirurška – obrezovanje ali cirkumcirija, opravlja se z lokalno anestezijo in traja pol ure. Poseg se lahko naredi v katerikoli urološki ustanovi ali privartni urološki praksi.

Sečni mehur in sečna cev sta znotraj trebušne votline. Pri kašljanju in obremenitvah se povišani pritisk enakomerno prenaša na zunanje stene mehurja in sečne cevi. Pri ženskah, ki so večkrat rojevale ali je bil porod težek, prihaja do spuščanja mehurja in se pri zvišanju pritiska v mehurju ta prenaša na mehur, ne pa na ventilni mehanizem. Na ta način je pritisk v mehurju pri kašljanju in obremenitvah večji kot v ventilnem mehanizmu in pride do nekontroliranega uhajanja urina.

Tretji tip inkontinence je posledica sprememb na sami steni mehurja, kar povzroča njegovo preveliko nadraženost. Pojavi se nagon za uriniranjem in če stranišče ni v bližini, lahko urin uiode. Ta motnja se imenuje urgenca ali urgentna inkontinenca. Najpogostejši vzrok je vnetje, neredko je vzrok lahko tumor ali kamen v mehurju in takrat je potreben kirurški poseg.

V določenih primerih ne moremo najti niti enega od navedenih vzrokov. Takrat gre za nestabilen mehur, ki ima zmanjšano funkcionalno kapaciteto in se dražljaj na uriniranje javlja tudi pri malem volumnu urina.

Za diagnozo je potreben dnevnik uriniranja. Nekaj dni se zapisuje vnos tekočine, število uriniranja in količina urina. S tem zdravnik dobi vpogled v povprečni obrazec uriniranja bolnika.

»Pad test« je naslerdnja preiskava inkontinentnih oseb, gre za enostavno tehtanje suhih vložkov.

Število, ki ga dobimo, se odvzame od teže vložka natopljenega z urinom in s tem dobimo dnevno količino urina, ki bolnici nekontrolirano uide, v gramih. Potrebno je narediti bakteriološko analizo urina. Citološka analiza urina bo odkrila celice tumorja v mehurju, eventualna cistoskopija pa bo potrdila ali izključila spremembe na njegovi steni.

Z urodinamičnim pregledom se merijo pritiski v fazi polnjenja in v fazi uriniranja, kar je lahko odločiulno za diagnozo. Terapija inkontinence je odvisna od njenega vzroka, lahko je kirurška ali se predpišejo zdravila. Pri stres inkontinenci se začne z vajami, ki učvrstijo mišice dna medenice, vendar bolnice prenehajo z vajami še preden bi lahko prišlo do rezultata. V konzervativni terapiji obstajajo zdravila, ki povečujejo ali zmanjšujejo kontraktibilnost mehurja, njihova izbira pa je odvisna od motenj. Pri spuščenem mehurju se lahko poskuša z zdravili, v primeru neuspeha se naredi plastični poseg dviganja mehurja. Obstaja veliko število različnih operacij, s katerimi se dvigne vrat mehurja in istočasno korigira njegovo izbočenje v vagino, tako imenovana cistokela. Danes se vedno bolj prakticira endoskopska pot, s pomočjo posebnih inštrumentov in pod kontrolo TV kamere se dela korektivni poseg. Najnovejša je TVT metoda, pri kateri se za dvigovanje uporablja poseben trak. Izvaja se ambulantno pod lokalno anestezijo, okrevanje je hitro.

Vzroki za inkontinenco so številni, terapija je raznovrstna in je najbolje oditi v specializirani center.

Večina starejših moških povezuje obstoj raka z bolečinami, pojavom krvi v urinu ali hujšanjem in občutkom splošne šibkosti. Težave pri uriniranju pogosto niso dovolj velik razlog za obisk zdravnika, saj so pri tej starosti običajne, bolniki pa si raje izmenjajo zdravstvene nasvete prek pogovora z drugimi posamezniki, kot pa da bi obiskali zdravnika. Otežen začetek uriniranja, tanjši in prekinjen tok, občutek nepopolne izpraznitve mehurja ali nujne odhode na stranišče in uriniranje ponoči, pri večini starejših moških povzroča nenevarno povečana prostata. Simptomi, ki jih povzroča rak, se v ničemer ne razlikujejo od tistih, ki jih imajo moški z nenevarno povečano prostato. Kri ali bolečine se lahko pojavijo, vendar šele pri napredovalem, poznejšem stadiju bolezni. Zapomniti si je torej treba, da ne obstajajo simptomi, ki bi kazali na obstoj te bolezni.

Danes je običajni postopek določanje PSA iz krvi. Poudariti je treba, da je PSA specifičen za prostato, ne za raka prostate. Povišane vrednosti se lahko pojavijo pri nenevarno povečani prostati, pa tudi pri vnetjih. Pogosto so vrednosti PSA v krvi povišane prav zaradi vnetja, zaradi česar se lahko pri zdravnikih pojavijo dvomi. Vse navedeno se v glavnini nanaša na vrednosti PSA med 2 in 10 ng (običajna vrednost znaša 4,0 ng). Višje vrednosti običajno povzroči rak večje velikosti, ki ga je tudi lažje odkriti in dokazati, a hkrati tudi težje zdraviti.

Za popravljanje specifičnosti PSA se meri tudi odnos med prostim in celokupnim PSA (PSA f/t). Vrednost razmerja pod 19 % poveča verjetnost raka v bioptičnem materialu.

Transrektalni ultrazvok s pomočjo sonde, vstavljene v debelo črevo, omogoča natančno določitev velikosti prostate in njene strukture, vendar pa tudi z njim ni mogoče jasno razlikovati rakastih sprememb od postvnetnih ali degenerativnih. Začetni stadiji raka pogosto niti ne povzročijo sprememb v strukturi prostate, ki bi bile vidne z ultrazvokom. Vloga transrektalne sonde je sicer neprecenljiva pri izvajanju biopsije prostate, saj omogoča natančno lociranje bioptične igle in mesta, s katerega želimo vzeti vzorec. Igla je vstavljena v majhen aparat, ki v delčku sekunde odvzame cilinder tkiva prostate, dolg 16 do 18 mm in širok 1 do 2 mm, ki se uporabi za mikroskopsko analizo. Da bi bila diagnoza, kolikor je mogoče zanesljiva, se vzamejo vzorci z več mest, običajno z 12.

Danes se vse več uporablja t. i. večparametrska magnetna resonanca prostate (MRI), s katero je mogoče natančneje določiti položaj raka v prostati.

Poudariti je treba, da je uspešnost zdravljenja raka prostate odvisna predvsem od stadija, v katerem je diagnoza postavljena. Običajno se rezultat izmeri z odstotkom preživelih bolnikov v določenem številu let. Samo radikalna kirurška odstranitev ali radikalno obsevanje v zgodnjem stadiju omogočata ozdravitev, ki v prvem primeru znaša od 90 do 93 odstotkov preživelih v 10 do 15 letih. Če gre za že lokalno napredovalo ali metastatsko bolezen, so rezultati znatno slabši. V tem primeru ne govorimo več o ozdravitvi, temveč o upočasnitvi bolezni, petletno preživetje pa znaša 30 do 46 odstotkov. Zdravnik se v takšnem primeru ne trudi več, da bi odstranil tumor, temveč poskuša doseči, da bi bolnik umrl naravne smrti s tumorjem, ne pa zaradi njega.

Pomnite: Diagnoza zgodnjega stadija raka prostate je zasnovana na otipu, določitvi PSA in transrektalnem ultrazvoku. Samo ena od teh metod ne zadošča. Zanesljiv podatek o naravi sprememb v prostati se pridobi samo z biopsijo. Včasih je treba izvesti tri do štiri biopsije v tri- ali večmesečnih razmikih, za dokazilo obstoja majhnega raka. Ne glede na to, da so že omembe in opisi za bolnika neprijetne, lahko pa mu vzame tudi pogum, dejstvo je, da samo zgodnja diagnoza in radikalno zdravljenje omogočata skoraj popolno ozdravitev.

https://med.over.net/clanek/ze-naslednji-trenutek-mogoce-ne-bo-vec-razloga-za-smeh-diagnosticiranje-raka-prostate